Ko sem bila majhna, se nikoli ne spomnim, da bi redno skrbela za svoje zobe z rednimi pregledi pri zobozdravniku. Že od malega je moja spodnja čeljust rahlo naprej in če bi mene vprašali, ali je pri meni potreben ortodont, bi zagotovo potrdila. Ne vem zakaj nisem nikoli šla do ortodonta. Tega vprašanja zaradi spoštovanja nisem nikoli upala postaviti mojim staršem. Kajti očitno je bilo, da bi pri meni bil potreben ortodont že v osnovni šoli. Tako je moja čeljust ostala takšna kot je. 

Ko pa sem dopolnila 40 let, so moji zobje bili vedno slabši. Tako sem si uredila privat zobozdravnika in takrat se je vse skupaj začelo. Že pri prvem pregledu mi je zobozdravnik zastavil vprašanje, zakaj nisem nikoli obiskala ortodonta. Veste, kako nerodno mi je bilo, kajti nisem znala odgovoriti. To je izgledalo tako, kot da nisem skrbela za svoje zobe. 

Zobozdravnik mi je takrat predlagal, da vseeno sedaj obiščem ortodonta in da ga prav zanima, kaj bo rekel. Napisal mi je napotnico in tako sem šla na pregled k njemu. Na samem pregledu me je seveda bilo še kako strah, kaj mi bo povedal. Realno mi je povedal, da moja čeljust ni v pravilni legi in da mi zna delati težave, ko bom starejša. Seveda mi to ni bilo všeč, kar mi je povedal ortodont. Skušala sem poizvedeti, kaj bi bilo zame trenutno najboljše in seveda sledil je šok. Predlagal mi je pregled na kliniki, če bi bilo potrebno čeljust naravnati. Takrat pa sem se ustrašila. Tega v teh letih resnično nisem želel. Vprašala sem ga, ali obstaja še kakšna druga rešitev in mi je povedal za zobni aparat, vendar ne bo takšnega efekta, kot bi bilo zdravljenje na kliniki. 

Zavedala sem se, da mi je ortodont povedal točno tako, kot bi mi morali povedati drugi že veliko prej. Odločila sem se za zobni aparat.